Brancin

Brancin je zelo mogočna morska riba iz rodu roparic, zaradi česar so jo mnogi okronali kar za vladarja obalnih predelov morja. Ima močno telo in velika usta z naprej štrlečo spodnjo čeljustjo, zato se spravi tudi na plen, ki je večji od njega, sicer pa se prehranjuje predvsem z manjšimi ribami, pa tudi raki in drobnimi nevretenčarji. Na čeljustih ima polno drobnih zob, ki delujejo kot nekakšen brusni papir, plenu pa uspešno onemogočijo pobeg. Velike oči pa so dokaz, da ta riba na svoj plen preži zlasti v večernem in nočnem času.

Je zelo razširjena riba, živi na območju celotnega Mediterana, tudi v Atlantskem oceanu, seveda pa je te vrste rib veliko tudi v Jadranskem morju. Ni prav zahteven, dobro se znajde tako v bistri, kot motni vodi, ustreza mu bolj ali manj slana, pogosto pa se jate zatečejo tudi v ustja rek, kjer voda prehaja v sladko. Brancini se v večje jate se združujejo dvakrat na leto, v času parjenja konec decembra, ter konec pomladi, ko se začne morje segrevati in preseže temperaturo 17°C. Najbolj mu ustrezajo življenjski pogoji na globini od dveh do desetih metrov, najti pa ga je mogoče tudi na globini do sto metrov. Hrvaški ribiči brancinu, ki ga znanstveniki imenujejo Dicentrachus, pogosto rečejo tudi lubin, dut, levrek, smudut, vuk, odvisno od območja, v zadnjem času pa se ga je že prijelo ljubkovalno ime – branko!

Brancinovo telo je vretenčaste oblike, pokritim z drobnimi luskami, zanj pa je značilna dvojna hrbtna plavut. Po hrbtu je svinčeno sive barve, po trebuhu srebrno bele. Na koncu škržnega poklopca ima temno pego z dvema bodicama. V naravnem okolju zraste v dolžino do enega metra in lahko doseže težo celo večjo od deset kilogramov. V Jadranu največ brancinov ulovijo na območju Istre. Lov naj je mogoč vse leto, največji ulov pa ribiči beležijo jeseni. Za gospodarski ribolov ga lovijo z mrežami, zelo priljubljen pa je tudi za športni ribolov s trnekom, panolo, parangalom, harpuno, za mnoge pa je razburljiv tudi lov s podvodno puško.

Prav zaradi velike prilagodljivosti brancina gojijo v številnih ribogojnicah, kjer v dveh letih pridobi gospodarsko težo med 25 in 30 dekagrami. Meso te bele ribe sodi v najvišji kakovostni razred, saj je mehko in odličnega okusa. Mnogi si privoščijo preprosto pečenega na žaru, drugi prisegajo na peko v soli, tretji obožujejo ocvrtega, največji gurmani pa poznajo tudi kuhanega ’na lešo’, kot načinu priprave rečejo Dalmatinci.

© 2022 Hvar. All right reserved.
crossmenuchevron-down